Diagnostični pristop k avtoimunskim encefalitisom
Incidenca avtoimunskih encefalitisov se je v zadnjih 20 letih podvojila zaradi možnosti odkrivanja in določanja specifičnih protiteles, čeprav se v zadnjih letih porajajo dvomi o njeni zanesljivosti. Postavitev diagnoze avtoimunski encefalitis je najpogosteje napačna zaradi nekritičnega zanašanja na...
Saved in:
| Main Authors: | , |
|---|---|
| Format: | Article |
| Language: | English |
| Published: |
Slovenian Medical Association
2025-04-01
|
| Series: | Zdravniški Vestnik |
| Subjects: | |
| Online Access: | https://vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/article/view/3582 |
| Tags: |
Add Tag
No Tags, Be the first to tag this record!
|
| Summary: | Incidenca avtoimunskih encefalitisov se je v zadnjih 20 letih podvojila zaradi možnosti odkrivanja in določanja specifičnih protiteles, čeprav se v zadnjih letih porajajo dvomi o njeni zanesljivosti. Postavitev diagnoze avtoimunski encefalitis je najpogosteje napačna zaradi nekritičnega zanašanja na rezultate serološkega testiranja. Za vsakdanjo rabo in zanesljivejšo postavitev diagnoze so primernejša merila, ki se v večji meri opirajo na klinično sliko. Za avtoimunske encefalitise je praviloma značilen subakutni pričetek klinične slike s psihiatričnimi simptomi, prizadetostjo delovnega spomina in spremenjenim stanjem zavesti. V polovici primerov pa bolnike do nevrološke obravnave privedejo novonastali epileptični napadi. Simptomom in znakom so lahko pridruženi še nenormalen elektroencefalogram, pleocitoza v likvorju in značilne najdbe pri magnetnoresonančnem slikanju. Navedene najdbe so zajete v omenjenih merilih. So bolj dostopne, a tudi manj zamudne in bolj zanesljive kot serološko testiranje. Merila v prilagojenih oblikah omogočajo postavitev diagnoze nekaterih podtipov avtoimunskih encefalitisov. Toda na vsakem koraku kliničnega odločanja je treba najprej izključiti bolj verjetna stanja, saj bodo diagnostična merila tako ohranila visoko specifičnost, diagnoza avtoimunskega encefalitisa pa bo utemeljena. Onkološke, metabolne, infekcijske, nevrodegenerativne in psihiatrične bolezni pa so najpomembnejše diferencialnodiagnostične možnosti, ki otežijo postavitev prave diagnoze. Ključnega pomena je tudi dobro sodelovanje med psihiatri, nevrologi in kliničnimi psihologi, saj so bolniki sprva največkrat deležni psihiatrične in šele nato nevrološke obravnave. Zaradi prekrivajočih se simptomov in nejasne klinične slike pa je nujno združevati znanje obeh področij. |
|---|---|
| ISSN: | 1318-0347 1581-0224 |